<Grah>>

Nekoč je bil princ, ki se je želel poročiti s princeso, toda morala je biti prava princesa. Potoval je po vsem svetu, da bi jo našel, a nikjer ni mogel dobiti tiste, ki si jo je želel. Princes je bilo dovolj, a težko je bilo ugotoviti, ali so prave. Vedno je bilo na njih nekaj, kar ni bilo tako, kot bi moralo biti. Zato se je vrnil domov in bil je žalosten, saj bi si zelo želel imeti pravo princeso.

Nekega večera se je razbesnela strašna nevihta; grmelo je in bliskalo, dež pa se je ulival v nalivih. Nenadoma se je zaslišalo trkanje na mestnih vratih in stari kralj jih je šel odpret.

Pred vrati je stala princesa. Ampak, bog pomagaj! Kakšen prizor sta ji ustvarila dež in veter. Voda ji je tekla z las in oblačil; tekla je po konicah čevljev in spet ven pri petah. Pa vendar je rekla, da je prava princesa.

„No, to bomo kmalu ugotovili,“ je pomislila stara kraljica. Vendar ni rekla ničesar, šla je v spalnico, s postelje vzela vso posteljnino in nanjo položila grah; nato je vzela dvajset vzmetnic in jih položila na grah, nato pa na vzmetnice še dvajset pernatih postelj.

Na tem je morala princesa ležati vso noč. Zjutraj so jo vprašali, kako je spala.

„Oh, zelo hudo!“ je rekla. „Vso noč komaj zatisnila oči. Bog ve, kaj je bilo v postelji, ampak ležala sem na nečem trdem, tako da sem po vsem telesu črna in modra. Grozno je!“

Zdaj so vedeli, da je prava princesa, saj je začutila grah skozi dvajset vzmetnic in dvajset postelj iz perja.

Nihče razen prave princese ne more biti tako občutljiv.

Princ jo je torej vzel za ženo, kajti zdaj je vedel, da ima pravo princeso; grah pa so dali v muzej, kjer ga je še vedno mogoče videti, če ga nihče ni ukradel.

Eto, to je resnična zgodba.